Tole je moje novo razmišljanje, naglas, ali pa ob tipkovnici, kakor hočete. Letos spomladi sem imel dosti povedati čez takrat aktualne razmere v naši družbi (KLIK). To je bil obenem tudi čas, ko sem sam prišel v osebno stisko povezano z mojima dvojčkoma in finančno situacijo. Od takrat je minilo skoraj osem mesecev in po naključju so zadeve tokrat spet podobne. Spet potrebujem denarna sredstva za otroka in spet v naši družbi vre.
Tisti, ki me osebno poznate, veste da sem spomladi nabral kar nekaj sredstev, ki sem jih potreboval za izpolnitev malega otroškega veselja: odhoda na hokejski turnir malčkov na Češkem. Sredstva smo zbrali, s fantoma sem na turnir potoval tudi sam, pa tudi kako obuvalo in obleko smo kupili. Nekaj malega drobiža sem nato naprej podaril tudi sam - in sicer fantiču iz Ljubljane, o katerem sem žalostno zgodbo zasledil na spletu. Menda si je najbolj od vsega želel nogometnih čevljev in upam, da mu je s prispevki dobrih ljudi uspelo. Kar me je takrat izredno presenetilo, je bilo dejstvo, da so sredstva v veliki večini prispevali t.i. mali ljudje, ljudje s svojimi težavami, otroci, krediti ipd. Moj osnovni namen je sicer bil "izvleči" kak evro, ali dva od tam, kjer bi ga lažje pogrešali - dobro stoječih firm, zavarovalnic, bank in podobno. Vsa čast izjemam, ampak od prej imenovanih skorajda ni bilo niti odgovora, kaj šele kakega evra. Seveda si ne domišljam, da mi je kdo kaj dejansko dolžan dati.
Potem pa sem kak dan nazaj na TV gledal prispevek o dveh malih fantičih, ravno tako dvojčkih. Ker sta bila prezgodaj rojena, imata težave v razvoju in pri treh letih še nista shodila. Cerebralna paraliza, če se ne motim. Tudi moja dvojčka sta bila rojena prezgodaj, mesec in pol prezgodaj, če me spomin ne vara. Ob rojstvu eden od njiju ni dihal, pa tudi v razvoju v materinem trebuhu je zaostajal za svojim bratcem. Mesec in pol je bilo potrebno, da sta bila pripravljena za pot v življenje, v širni svet in v domačo oskrbo. Pa ju poglejte danes: ukvarjata se s hokejem, v šoli sta uspešna, pridna fantiča sta. Jaz pa spet nabiram sredstva zanju, saj nisem zaposlen. Kar želim povedati je - ljudje imajo tudi večje težave, kot jih imam sam.
Ob ogledu prispevka o dvojčkih na televiziji me je stisnilo pri srcu. Sem sploh upravičen do pomoči dobrih ljudi? So moje težave zares takšne, da morim firmam po celi državi? V zadnjih dneh sem spet nabral nekaj evrov (in še enkrat več gre v večini primerov za individualne prispevke posameznikov), a sem kakega mojima fantoma podarjenega daroval naprej tudi sam. Tudi prej omenjenima otrokoma z motnjami v razvoju. Od srca, prav res od srca. Mogoče bi sicer moral dati več.
V teh dneh pa v mali državici vre. Juha, ki so jo oblastniki kuhali zadnjih dobrih dvajset let in nekaj več, je očitno zavrela in dviga pokrov; grozi, da bo svoje sledi pustila po celi kuhinji. Pa je prav tako, kajne? Desni bi prevrednotili svetlo zgodovino tega naroda in uvedli trdo roko nad neposlušnim ljudstvom, levi bi nagajali samo zato, da bi nagajali, nihče pa se ne meni za dvojčke z motnjami v razvoju, pa za tiste otroke, katerih starši si ne morejo privoščiti plačila šolske malice, za v bedi živeče upokojence, bolane in tiste, ki se jim godijo krivice vseh vrst. Cesar pa nič.
Ampak hlapec Jernej ima dovolj - od vodilnih ne zahteva več delovanja v korist državljanov; tega je prosil že predolgo. Od vodilnih zahteva, naj zapustijo svoje položaje in zadeve predajo v roke ljudem, ki bodo skrbeli za mlade mamice, vrtce, kvalitetno šolstvo, zdravstvo, domove za ostarele, sodstvo in zakonodajo. Zahteva, naj se odgovornost preda v roke tistim, ki bodo znali pošteno skrbeti za pomoč otrokom, ki si želijo preprostih nogometnih čevljev, ali če hočete - drsalk. Če se seveda taka potreba pojavi. Je po dvajsetih letih demokracije v tako imenovani drugi Švici in svetilniku prihodnosti to tako velika zahteva?
Če vladajoči tega ne bodo storili sami, jim bo pomagal Jernej s pomočjo Martina Krpana, pa samorastnikov, desetih bratov, Domnov, Martinov Kačurjev, pa tudi kaplanov Čedermacev, če hočete.
Ob vsem skupaj pa bi se še enkrat zahvalil vsem in vsakemu posebej, ki je kakorkoli pomagal mojima fantičema. Lepo je vedeti, da v tej deželici v teh časih še obstajajo ljudje, kot se Vi!
Toliko tokrat.
Pa še kaka malenkost o avtorju: KLIK
Tisti, ki me osebno poznate, veste da sem spomladi nabral kar nekaj sredstev, ki sem jih potreboval za izpolnitev malega otroškega veselja: odhoda na hokejski turnir malčkov na Češkem. Sredstva smo zbrali, s fantoma sem na turnir potoval tudi sam, pa tudi kako obuvalo in obleko smo kupili. Nekaj malega drobiža sem nato naprej podaril tudi sam - in sicer fantiču iz Ljubljane, o katerem sem žalostno zgodbo zasledil na spletu. Menda si je najbolj od vsega želel nogometnih čevljev in upam, da mu je s prispevki dobrih ljudi uspelo. Kar me je takrat izredno presenetilo, je bilo dejstvo, da so sredstva v veliki večini prispevali t.i. mali ljudje, ljudje s svojimi težavami, otroci, krediti ipd. Moj osnovni namen je sicer bil "izvleči" kak evro, ali dva od tam, kjer bi ga lažje pogrešali - dobro stoječih firm, zavarovalnic, bank in podobno. Vsa čast izjemam, ampak od prej imenovanih skorajda ni bilo niti odgovora, kaj šele kakega evra. Seveda si ne domišljam, da mi je kdo kaj dejansko dolžan dati.
Potem pa sem kak dan nazaj na TV gledal prispevek o dveh malih fantičih, ravno tako dvojčkih. Ker sta bila prezgodaj rojena, imata težave v razvoju in pri treh letih še nista shodila. Cerebralna paraliza, če se ne motim. Tudi moja dvojčka sta bila rojena prezgodaj, mesec in pol prezgodaj, če me spomin ne vara. Ob rojstvu eden od njiju ni dihal, pa tudi v razvoju v materinem trebuhu je zaostajal za svojim bratcem. Mesec in pol je bilo potrebno, da sta bila pripravljena za pot v življenje, v širni svet in v domačo oskrbo. Pa ju poglejte danes: ukvarjata se s hokejem, v šoli sta uspešna, pridna fantiča sta. Jaz pa spet nabiram sredstva zanju, saj nisem zaposlen. Kar želim povedati je - ljudje imajo tudi večje težave, kot jih imam sam.
Ob ogledu prispevka o dvojčkih na televiziji me je stisnilo pri srcu. Sem sploh upravičen do pomoči dobrih ljudi? So moje težave zares takšne, da morim firmam po celi državi? V zadnjih dneh sem spet nabral nekaj evrov (in še enkrat več gre v večini primerov za individualne prispevke posameznikov), a sem kakega mojima fantoma podarjenega daroval naprej tudi sam. Tudi prej omenjenima otrokoma z motnjami v razvoju. Od srca, prav res od srca. Mogoče bi sicer moral dati več.
V teh dneh pa v mali državici vre. Juha, ki so jo oblastniki kuhali zadnjih dobrih dvajset let in nekaj več, je očitno zavrela in dviga pokrov; grozi, da bo svoje sledi pustila po celi kuhinji. Pa je prav tako, kajne? Desni bi prevrednotili svetlo zgodovino tega naroda in uvedli trdo roko nad neposlušnim ljudstvom, levi bi nagajali samo zato, da bi nagajali, nihče pa se ne meni za dvojčke z motnjami v razvoju, pa za tiste otroke, katerih starši si ne morejo privoščiti plačila šolske malice, za v bedi živeče upokojence, bolane in tiste, ki se jim godijo krivice vseh vrst. Cesar pa nič.
Ampak hlapec Jernej ima dovolj - od vodilnih ne zahteva več delovanja v korist državljanov; tega je prosil že predolgo. Od vodilnih zahteva, naj zapustijo svoje položaje in zadeve predajo v roke ljudem, ki bodo skrbeli za mlade mamice, vrtce, kvalitetno šolstvo, zdravstvo, domove za ostarele, sodstvo in zakonodajo. Zahteva, naj se odgovornost preda v roke tistim, ki bodo znali pošteno skrbeti za pomoč otrokom, ki si želijo preprostih nogometnih čevljev, ali če hočete - drsalk. Če se seveda taka potreba pojavi. Je po dvajsetih letih demokracije v tako imenovani drugi Švici in svetilniku prihodnosti to tako velika zahteva?
Če vladajoči tega ne bodo storili sami, jim bo pomagal Jernej s pomočjo Martina Krpana, pa samorastnikov, desetih bratov, Domnov, Martinov Kačurjev, pa tudi kaplanov Čedermacev, če hočete.
Ob vsem skupaj pa bi se še enkrat zahvalil vsem in vsakemu posebej, ki je kakorkoli pomagal mojima fantičema. Lepo je vedeti, da v tej deželici v teh časih še obstajajo ljudje, kot se Vi!
Toliko tokrat.
Pa še kaka malenkost o avtorju: KLIK
